V kakšnih časih živimo, se sprašujem že nekaj časa, od kar traja korona. Sam sem že pošteno utrujen, brez volje in ker sam sebe najbolj poznam, sem napolnil moj nahrbtnik in se odpeljal v Bovec, kjer sem preživel prekrasni dan. Vedel sem, da bo sonce, to pa je tudi vse kar sem potreboval vedeti.
Niti toliko me ni zanimalo, kam bi lahko šel, samo vedel sem, da potrebujem Bovec, da se nahodim, da gre vse to negativno iz mene, kajti moje telo je bilo kot cunja, začelo me je boleti v prsih in to je bil zame alarm. Takrat nisem več razmišljal o koroni, razmišljal sem o svojem psihičnem stanju, kaj mi bo, če se bom čuval, če pa me bo psihično uničilo. Moral sem v Bovec, v hribe, videti in slišati vodo.
Ko sem se pripeljal v Bovec, sem stopil iz avta in se prvo nadihal svežega zraka. Kar nekaj časa sem stal na mestu in dihal, da sem se umiril, da sem začutil to naravo, ta svež zrak, slišal kako teče reka. Potem pa sem se usedel pri vodi in naredil plane. Šele takrat sem si vzel čas, da sem začel gledati, kam bi lahko šel. Kar nekaj je bilo poti in izbral sem najdaljšo, kajti imel sem čas, nikakor se mi ni mudilo, moj cilj je bil, da moram biti ob temi pri avtu. Čez dan sem prav čutil, kako me tesnoba zapušča, kako so se mi pljuča sprostila, Bovec je res lep in vsa ta lepota nobenega ne pusti malodušnega. Ko sem se vrnil k avtu, sem si želel še ostati in v nekaj minutah sem se odločil, da bom prespal.
Najti prenočišče ni bilo težko, tako sem šel spat v apartma in drugo jutro je bilo zame božansko, ker je bil ves Bovec osvetljen z jutranjim soncem, jaz pa sem imel še en dan za nov pohod.