Rak strah in trepet sodobnega časa

Kako lepo sem se počutila, ko sem bila mlajša, enostavno se nisem obremenjevala z prihodnostjo, danes pa se mi zdi ,da že poročila govorijo samo grozne stvari, kot so rak, potresi, bolezni, umori, kraje. Prej, ko še nisem imela otrok, sem nekako poročila redno poslušala, danes pa jih ne več, prav zaradi tega, ker vidim te male obrazke, kako poslušajo ta grozna poročila in jim nič ni jasno. Ne potrebujejo poslušati, kako grozna bolezen je rak in kako so nekoga pretepli in da se bliža konec sveta.

Poročil pri nas ni več. Sem pa v obdobju, ko sem prestrašena glede zdravja, kajti ko me nekaj boli, že misim, da je rak in jezna sem na to, da takoj pomislim na najhujše. Saj nisem več mlada, si včasih rečem, normalno je, da me kdaj pa kdaj kaj boli in se sama sebe prepričujem, da ni to takoj rak, če me kaj boli in če se nekaj dni ne počutim dobro.

Ambulante so danes polne, če se boste sprehodili po hodnikih zdravstvenega doma, vsi so prestrašeni še predenj je potrebno, tako močno so nam to dali v podzavest. Raje bi se organizirali in šli na kratke izlete, se smejali in naužili svežega zraka. Ne sedaj, če imaš čas, bereš zdravstvene knjige, gledaš žalostne filme kako je nekoga presenetila bolezen kot je rak in potem se čudimo, da smo zamorjeni. Res je, da je danes zdravstvo tako napredovalo, da pozdravijo hude bolezni, preveč pa nas obremenjujejo z tem, da moramo vse pravočasno ugotoviti, kajti pravočasno ugotovljen rak je še ozdravljiv, ravno zato jaz paničarim, ko me kaj boli več dni. Takoj mislim, da potrebujem zdravnika, da mi pregleda kri in vodo in me da na slikanje, da ne bi slučajno bil kje rak, tako daleč smo prišli.

Bolj sproščeno bi morali živeti ni ne bi smeli poslušati poročil, ker nas danes nič ne naučijo, samo prestrašijo. 

Kako močno si želim nepremičnine na morju

Prišla sem v leta, ko sem končno sebe postavila na prvo mesto in nisem več poslušala drugih, kaj je dobro zame, sedaj sem sama vedela kaj si želim in moja velika želja je bila, da bi prišla do nepremičnine na morju. To sem si tako želela, da sem o tem premišljevala dan in noč. A kaj ko je realnost bila drugačna, vedela sem da je do nje dolga pot, kajti moja plača ni bila tako visoka, da bi lahko kaj prihranila. 

Tako sem se vrtela v krogu, ko sem pomislila na nepremičnine na morju, mi je zaigralo srce, potem pa sem pomislila realno, da jaz tega ne bom imela nikoli in bila sem v trenutku žalostna. Tolažila sem se, da bom lahko prišla do nepremičnine na morju na stara leta in živela s to željo. Večkrat sem svojemu možu omenjal to svojo željo, enostavno nisem bila srečna v kraju kjer smo živeli, kot da bi me kraj dušil, kot da mi ne bi odgovarjal zrak. Mož me sprva ni jemal resno, potem pa je videl, kako zelo žarim, ko smo kdaj šli na morje, bila sem drug človek. Tako je stvari vzel v svoje roke in začel gledati nepremičnine na morju.

Sama vem, da je tudi on padel na realna tla in se zavedal, da to skoraj ni mogoče, a vseeno je vsak dan malo pogledal manjša stanovanja in garsonjere na morju. En dan pa je videl, da se prodaja garsonjera od prijatelja. Poklical ga je takoj in mu povedal, da si on želi to garsonjero kupiti, ker se zaveda da so nepremičnine na morju zelo drage, to garsonjero pa bi mogoče le lahko kupili.

Danes lahko rečem, da je to naš odrešitelj, kajti zaradi denarne stiske in velike želje, nam je znižal ceno, da smo prišli do kredita in ja prišla sem do nepremičnine na morju. Vsakemu je dovoljeno sanjati, ker nikoli ne veš, kdaj se ti sanje lahko uresničijo.